Priznam, dolgo časa sem imela precej stereotipno predstavo o botoxu. Zdelo se mi je nekaj, kar si dajo zvezdnice, da bi ohranile umetno mladosten videz. A z leti se je moj pogled spremenil, predvsem takrat, ko sem se začela bolj opazovati v ogledalu in opazila, da se je moj obraz začel spreminjati.
Ni me motila vsaka gubica posebej, bolj me je motil izraz, ki ga je moj obraz začel kazati. Utrujenost, rahla jeza, čeprav sem bila čisto dobre volje. Ko mi je prijateljica zaupala, da si občasno privošči botox in da ji to daje občutek svežine, sem začela razmišljati. Njena obrazna mimika je bila še vedno naravna, ni bila “zabetonirana”, kot sem si to prej predstavljala.
Po dolgem premisleku in pogovoru s strokovnjakinjo sem se odločila, da poskusim. Prvi obisk je bil sicer bolj informativen, razložila mi je, kaj botox dejansko je, kako deluje, kaj lahko pričakujem in predvsem, kaj ne. To mi je dalo občutek varnosti in kontrole.
Postopek je bil hiter in skoraj neboleč. Priznam, prvi teden sem bila malce napeta – ali sem naredila prav, bo to sploh delovalo, bom izgledala nenaravno? A ko so se rezultati začeli kazati, sem bila prijetno presenečena. Obraz je bil mehkejši, bolj spočit, a še vedno moj.
Najbolj zanimivo pa je bilo, da sem se počutila bolj samozavestno, pa ne zato, ker bi hotela biti nekdo drug, ampak zato, ker sem si nekaj privoščila zase. Botox zame ni postal obsesija ali stalna praksa, ampak orodje, s katerim sem si povrnila občutek, da sem lahko zadovoljna s svojim odsevom. In to je tisto, kar šteje.
Zanimivo je tudi, kako se je po moji izkušnji spremenil odnos ljudi okoli mene. Nihče ni opazil botoxa, so pa rekli, da izgledam spočita, bolj sveža. To mi je potrdilo, da sem izbrala pravo mero. Danes o tem govorim čisto odkrito, brez sramu. Ker ni nič narobe, če se človek v svoji koži počuti dobro.…