Človek se že od nekdaj rad lepo oblači. Na svet pridemo povsem goli. Že takoj po rojstvu pa nas zavijejo v deko, da nam je prijetno toplo. Že od pamtiveka na sebe dajemo raznorazne cunje. Najprej samo kose blaga z vrvico pritrjeno okrog bokov, na nogah prav tako živalska koža prepletena z vrvjo. Vse to, da se zaščitimo pred soncem in dežjem, da nam je lepo toplo. Bolj kot se je človek razvijal bolj je nase dajal več oblačil in tudi obutve. S časoma so oblačila itak izgubila svoj prvotni namen. To je zaščita. Saj je še tudi danes tako, da rabimo obleko in obutev predvsem zato, da se zaščitimo, bolj kot zašita je danes pomembna lepota. Da smo čim lepši, čim bolj moderni. Pa vsak dan drugačna obleka, pa ti čevlji ne grejo k tej obleki, ta klobuk ne paše k temu suknjiču, ta kravata ne sodi k tej srajci. Vse lepo in prav, toda nekateri skoraj večina ljudi pretirava.

Polne omare oblek in čevljev. Vse enkrat ali dvakrat uporabljeno, potem pa visi v omari dokler ni več prostora za nove in je treba naredit prostor. Vreče za smeti so hitro polne in že so v kontejnerju. Nekje pa bi nekdo to krvavo potreboval. Svet je čudno narejen. Ponekod se cedita med in mleko, ponekod pa ljudje umirajo, ker nimajo osnovnih dobrin za preživetje. In taka vreča polna oblačil in obutve, ki je romala v kontejner z odpadki, bi marsikomu na drugem koncu sveta polepšala dan ali pa noč. Včasih so rekli, da so ženske tiste, ki preveč zapravljajo in nakupujejo brez razloga, vendar moški nič kaj ne zaostajajo za njimi, če že ne mogoče, da jih prekašajo. Ja in še vedno velja človek dela obleko že od pamtiveka.

…