Po dolgem času sem obiskal domače kraje. Že kar nekaj časa, pravzaprav nekaj let nisem bil v rodnem mestu, zdaj pa smo si vzeli čas, teden dni dopusta, za obiske domačih in ponovno spoznavanje mesta, ki se je v vseh teh letih moje odsotnosti kar zelo spremenilo. Stare grajske stavbe so zamenjale nove moderne stolpnice.
Predel kjer sem preživel svojo mladost je dobil čisto novo podobo, skoraj neprepoznavno, edino park, v katerem smo preživeli ogromno svojega najstniškega časa je ostal enak, nedotaknjen. No skoraj, nekaj dreves so podrli, nekaj so jih na novo zasadili in uredili otroško igrišče s peskovniki in igrali za najmlajše. Sedim na klopci in opazujem mimoidoče, mogočnega drevesa, na katerem smo imeli drevesno hiško in na katerem sem prižgal prvi cigaret ni več, že takrat je bilo staro kot biblija, danes je na tem mestu posajena mlada breza. Stavbe okrog parka vse nove, očitno prodaja nepremičnin cveti v tem mojem mestu, nekoč mogočno industrijsko središče. Pod stavbami se bohotijo osvetljene izložbe, lokali, trgovinice, pisarne, agencije. Vsega je dovolj.
Ustavim se pred izložbo kjer piše prodaja nepremičnin. Kar pestra ponudba, cena kvadratnega metra pa več kot enkrat nižja kot pri nas na obali. Koliko več morajo tukaj prodati kot pri nas, provizija od prodaja nepremičnin je povsod enaka, dva procenta od prodanega zneska. Iz agencije stopita dve ženski s kavnimi skodelicami v rokah in prižgeta cigareto. V vetru vsake toliko slišim kakšno njuno besedo, ujamem, ko rjavolaska reče, da se prodaja nepremičnin počasi umirja in da šef razmišlja o zaprtju agencije in selitvi v glavno mesto, kjer prodaja nepremičnin še vedno cveti in vedno bo. Prestolnica je pač prestolnica.
Počasi se odpravim proti lokalu čez cesto, mi je zadišala njuna kava in prav z užitkom bom tudi jaz popil eno skodelico dobre kave in zraven pokadil še zadnjo cigareto. Potem pa dovolj kajenja. Kjer sem začel bom tudi končal.…
