Ko sem bila mlajša resnično, nisem razumela žensk srednjih let, ker so se večina časa pogovarjale le o kilogramih in hormonih. Meni takrat ni bil problem hujšanje, če sem želela kaj shujšati, sem to naredila na hitro, moje telo je bilo zdravo, lahko da sem dobila kakšen kilogram, a sem ga hitro lahko tudi izgubila. 

Nato pa sem sama prišla v ta leta, ko organizem deluje počasneje in tako se kaj hitro lahko zredimo. Navajena sem bila določene hrane, jedla sem isto, kilogrami pa so šli gor. Nisem mogla verjeti, da se to resnično dogaja. Sedaj sem razumela vse ženske, ki sem jih poslušala, kot mlada in nisem razumela. Nisem se mogla odločiti, da manj jem. To je bil zame šok. Tako sem še naprej jedla iste obroke, na hujšanje sploh nisem pomislila. Potem pa sem začela po vsakem obroku čutiti bolečine v trebuhu. Takrat pa sem se ustrašila in začelo se je hujšanje, ker nisem več upala jesti vse te hrane. 

 

Videla sem, da bom morala ugotoviti, katera hrana mi ne odgovarja, ker sem bila skoraj vsak dan napihnjena. Določeno hrano sem morala tako izločiti iz svoje prehrane, sladkarije so šle sigurno stran in jedla sem veliko manjše obroke, kot pa ponavadi, tako nisem čutila nobene bolečine več in hujšanje je bilo iz tedna v teden bolj normalno zame, ker enostavno nisem več jedla toliko kot prej. 

Potem sem prebrala tudi, kako pomembno je za črevesje gibanje, tako da sem začela še hoditi na daljše sprehode. Tako pri meni ni bil več problem hujšanje, ker so se kilogrami kar talili, ker sem toliko stvari pri sebi spremenila. Seveda so me sladice zamikale, a vedno mi potem ni bilo dobro, tako da sem se sčasoma sladic čisto odpovedala. Ja, hujšanje v srednjih letih je naporno.