Odločila sem se, da je čas za nov prstan, ki mi bo krasil roko. Želim si, da je velik in cel srebrn in, da se popolnoma prilagodi prstu in nikjer ni moteče, da bi se lahko kadarkoli s čim zapela vanj. Na spletu sem našla enega, ki je idealen, ampak ga ne bom kupila na spletu, temveč bom šla kar v trgovino, da ga pomerim. 

Naslednji dan sem bila res ravno v tistem predelu mesta in seveda sem se odločila, da bom kar stopila do trgovine, kjer naj bi imeli ta prstan. Ko sem stopila v trgovino, je imela prodajalka ravno stranke in mi ni mogla pomagati, zato sem sam stopila do vitrine, kjer se vidijo prstani in poskusim sama najti prstan, ki ga iščem. Tam je bilo toliko prstanov, da sem se, kar izgubila in skoraj nisem več vedela, kakšen je ta prstan, ki ga iščem. Pa še toliko drugih lepih, a žal predragih prstanov sem videla, da sem se potem še v tem izgubila. 

Ko mi je vendarle uspelo pogled premakniti iz vseh prstanov, sem na telefonu še enkrat poiskala fotografijo prstana, ki ga želim, medtem je pa ravno prišla prodajalka do mene, da me vpraša, ali mi lahko pomaga. Tisti hip sem ravno našla prstan, v katerega sem se zagledala in ga pokazala prodajalki. Takoj se je spomnila, da ja nima v vitrini, ampak ga ima še v predalu ker je bil ravno na čiščenju. Odprla je vrečko, v kateri je bil skrbno shranjen in mi ga prodala, da ga pomerim na svojem prstu. Prstan je bil kot ulit in po nekaj trenutkih ogledovanja sem se odločila, da ga kupim.