Obisk zdravnika, ki mi je pregledal ušesa, mi bo za vedno ostal v spominu. Namreč pri kraju ušesa sem imela znamenje. Nikoli nisem polagala pozornosti na to znamenje, na kar me je zdravnik vprašal, kako dolgo še imam to znamenje? Niti nisem znala točno odgovoriti, povedala sem približno. Takoj mi je dal napotnico za dermatologa in tako sem morala to znamenje odstraniti. Nihče mi ni povedal, ali je to znamenje nevarno ali ne, rekli so mi samo, da je boljše da se odstrani. Seveda je šlo moje odstranjeno znamenje na preizkave in ko sem prišla naslednjič na pregled, da so mi ostranili šive, so mi povedali, da gre za kožnega raka. 

Takrat sem obsedela, ker enostavno nisem vedela, kaj se dogaja in kaj zdravnik govori. Ker tega nisem pričakovala, sem bila tako šokirana, da enostavno nisem mogla povedati niti ene besede. Tako sem pregled zaključila v tišini in ko sem prišla v čakalnico, sem začela jokati. 

Rabila sem nekaj časa, da sem enostavno sploh sprejela, kaj se je točno zgodilo. Tisti dan, sem šla domov v tišini. 

Nisem vedela, kako in kaj naprej. Po glavi mi je hodilo samo to, da si moram pregledati celo telo. Tako sem doma obsedela z to novico sama. Ko sem končno povedala družini in pričakovala, da se bodo z menoj pogovarjali o kožnem raku, sem bila šokirana, ker so se vsi te teme izogibali. Tako sem morala to predelati sama. Bolečino, strah, varnost, ogromno vprašanj. Potrebovala sem nekoga, da mi razloži zadeve. To sem dobila od dermatologinje, pri naslednjem pregledu. 

Čuvajte se sonca in uporabljajte sončne kreme. Jaz sem sedaj zdrava. …