Lepi spomini so tisti, ki ne zbledijo v srcu jih nosimo celo življenje. Sama sem kot otrok ogromno časa preživela pri starih starših, moji starši niso imeli časa in zato sem bila večina časa pri njih. Spominjam se, kako je bila njihova postelja udobna, vedno sem spala na sredini z njima. Ne vem, zakaj sta se tako odločila, ker sta imela dve dodatni sobi, a sta mi pustila, da sem vedno spala z njima. Bilo je zelo strah teme, to sta verjetno videla in zato sta se odločila tako.

Moja mama, ko je prišla pome, se je vedno pošalila, če še vedno spim pri njima, jaz pa sem vedno ponosno potrdila. Bila sem srečna, ker tako se nisem prav nič bala, njihova postelja pa je bila mehka in udobna. Včasih me je prebudilo smrčanje dedka, vendar me ni motilo, malo sem ga butnila in tako se je obrnil na drugo stran in smrčanja je bilo konec. 

Danes sem že odrasla, rada ju obiščem in njihova postelja me spominja na prelepe počitnice. Doma sem morala spati v svoji sobi in nisem smela imeti prižgane luči, zato so bile počitnice pri starih starših še toliko bolj sproščene. Moj dedek je bil pravi angel, res je bil dober človek, do sedaj lahko z lahkoto rečem, da še nisem spoznala tako dobrega človeka. On mi je vedno pomagal, me učil, z njim sem se sprehajala. Če me je kdo kregal, da je vedno ustavil. 

Jaz pa še danes imam rada, da je postelja mehka, to so tisti moji lepi spomini, trde postelje ne prenesem. Mož se je navadil, pravi, da ga mehka postelja ne moti, a da bi verjetno raje imel bolj trdo posteljo. Lepi spomini, res veliko pomenijo, moje otroštvo je bilo lepo ravno zaradi starih staršev, moji starši pa so bili veliko strožji in resni.…