Končno se je mož vrnil domov in lahko bom ugotovila končno, čemu so namenjeni zobni implantati, ki so bili na mizi. Če me ne bi prebudil s paničnim krikom, ker jih ni nadel takoj, bi bilo tudi fino, ampak je, kar je. 

Ravno sem dobro zadremala na kavču, ko sem zaslišala, kako se vrata odklepajo. Počasi sem se začela prebujati, in še preden sem dobro odprla oči, sem zaslišala glasno panično vprašanje: »Kje so zobni implantati, ki so bili na mizi?« Ker mi gre kaj takega res na živce, sem mu odvrnila, da ne vem, o čem govori. In tako je še bolj pobesnel. Ko mi je razložil, kaj je bilo in kje. Sem mu odgovorila: »Aja tisto kar je bilo na mizi. Nekaj čudnega. To sem pa vrgla proč, ker sem mislila, da so smeti.« In tako je čisto znorel, jaz sem se pa smejala na skrivaj. Seveda, ko je odprl koš za smeti zobni implantati, imlantati niso bili tam in takrat je dojel, da sem si ga privoščila. Končno se je umiril in me lepo vprašal, kje so zobni implantati, potem sem mu pa končno odgovorila, kje so. 

Ko se je končno pomiril, sem pa vendarle prišla na vrsto jaz, da nahranim svojo radovednost. Vprašala sem ga, kaj zobni implantati, pravzaprav delajo doma in kakšne načrte ima z njimi. Povedal mi je, da so od prijatelja, ki je zobni tehnik in jih je potreboval. Ne vem pa, zakaj. Ampak me v resnici sedaj, ko sem to izvedela niti ne zanima. Sem mislila, da je kakšna bolj zanimiva zgodba zadaj kakor ta, kakršna je. Recimo nekdo je ostal brez zob in nima denarja za nove. Karkoli bi bilo verjetno bolj zanimivo. Sem pa vsaj izvedela, zakaj so bili zobni implantati doma in grem sedaj lahko nazaj na popoldanski počitek, ki se je prej prehitro končal.

…